5.3.7. Svet

Salvador

2011-08-01T16:30:00.000-07:00

Dez. Stalna spremljava zadnjih sestih dni, odkar sva z Miho na poti. Vse njegove melodije in tone sva ze slisala, od nezne pianissimo variante, ponavadi zgolj uverture, pa do 'pokazi kaj znas' orkestra groma in strele. Latino ritmi, pravijo. Zaenkrat izraz ostaja v domeni vremena, saj je vse ostalo potekalo precej pocasi. Najvecjo tezavo za zdaj namrec predstavlja logistika, saj se z avtobusi vozi res kot po jajcih (pa tudi z jajci, saj se na njih znajde vse od kokosi in gosi pa do omlet naprodaj).

Pa da za zacetek ne zacnem z zacinjenimi kritikami... Spet sem na poti, spet imam pljuca polna tropske vlage in cestnega prahu, spet mi nahrbtnik zvija hrbet in spet mi ga vedno znova nazaj naravna pokoncna drza popotniskega optimizma:) Fino je.

Po daljsem letu sva se izkrcala v Miamiju, kjer sva si ogledala glavno znamenitost - Miami Beach, obiskala pa sva tudi eno nobel lokalno restavracijo - Burger King. Zdaj pa k resnim zadevam. Naslednji dan sva letela v San Salvador in si cez dan ogledovala mesto, predvsem trznico, jaz skozi ocala, Miha pa skozi objektiv fotoaparata. Do trenutka, ko tole pisem, ima baje ze skoraj cel salvadorski cenzus na kartici.

Naslednji dan sva se odpravila do opevane Rute de las Flores na severozahodu drzave. Kot receno, so avtobusi grozno pocasni, kar je deloma odraz slabih cest, prepogostega ustavljanja in njihove starosti. 95% avtobusov predstavljajo stari ameriski solski avtobusi, ki so sicer lustni za pogledat, manj pa za sedet v njih po par ur skupaj v najvecji guzvi. No, Ruta de las Flores je kakih 30, 40 km dolga cesta, ki se vije po goratem delu Salvadorja in obhaja tradicionalna staroselska mesta, kjer vecinoma gojijo kavo, jejo koruzo in farbajo svoje fasade (slike na zalost ne sledijo, ker sem pozabil kabel za prenos fotografij doma). Pokrajina je res slikovita in vasi prav tako. V mestu Juayua sva se ustavila in prenocila, se prej pa obiskala nocni market v bliznji vasi, kjer se baje dobi vsega in svasta. No, midva sva dobila (kot potem se velikokrat) le pupuse (to so take ploscate koruzne tortilje, ki so lahko tudi nafilane s sirom ali pa fizolom). Naslednji dan sva odsla z enim stricom iz vasi v dzunglo, kjer smo se po parurni hoji prebili do sedmih slapov, res zelo slikovitih in v lepem tropskem okolju. Ko smo z Mihe pobrali eno ubogo lacno pijavko in ga pomirili, smo odsli nazaj.

Pot sva nadaljevala do jezera Coatepexe, obdanega s tremi vulkani. Na Lonely Planet knjigo se v Salvadorju ni prevec za zanasati, ker naju je poslala na napacen avtobus in sva morala potem stopati do koncne destinacije. Naslednji dan sva se na en vulkan tudi povzpela, zvecer pa ponovno prebila ob sila idilicni lokaciji na jezeru, kjer sva si privoscila tudi eno pivo (vsak).

In ze sva jo navsezgodaj ubirala proti meji s Hondurasom. Navsezgodaj zato, ker se tukaj stemni ze kmalu po sesti in ob petih popoldne vecinoma avtobusi ne vozijo vec. No, ker sva se z enim vmesnim avtobusom do meje odpeljala do napacne postaje (predalec), sva potem dejansko zamudila zadnji avtobus in sva obstala v nic kaj lepem mestu na meji. A nic ne de, danes sva potem le prispela v najino naslednjo destinacijo - mesto Gracias v Hondurasu. Jutri pa do slavnih majevskih rusevin Copan!

Nove stopinje...

2011-07-25T15:15:00.000-07:00

...bom sila kmalu vtisnil (upam, da s povratnim učinkom) v tla lepih dežel, kot so Salvador, Honduras, Gvatemala in Mehika. Več sledi.

Strasbourg...

2009-05-28T16:44:00.000-07:00

Ahhh… Nights have become warm, refreshing and optimistic… He takes one more sip of his Warsteiner… It really feels good. He remembers when he first tried it. It was almost three years ago – he was having the new beer with some new friends in a new town. An old memory.

At that time, it was nothing special, this Warsteiner thing. Not worth the memory. The new town was pleasant and the new friends fun. Days passed; some dragged, some flew by fast, some went under and most he can’t remember. He enjoyed them, the days, the everydays. Yet the recap of a time spent comes when that time is over, of course. And days that passed always seem better when you look at them as a time that passed. It was a great time back there, back then. The past too often looks better than the present and the future. Yesterday > today > tomorrow.

He holds the thought. The bottle is empty. New one? No, there’s work tomorrow and it’s late enough to go to sleep anyway. Are you sure? He looks around the room. An empty beer bottle, six apples in a bowl, one is rotting a bit on the side already. He has to cut this off and eat that one tomorrow. A French dictionary and a grammar book. Uf, he really should start working on his French, yes, first thing tomorrow. He hasn’t been going to classes very frequently. A modem. Jesus, it took him a long time to set up this shitty internet. If you think Balkans or Eastern Europe are bad, go to France. A dead bonsai. A guitar. A worryingly empty wallet. A table, empty bottles on it and still some plates left from the dinner he had hosted. He should really clean up this mess. First thing tomorrow. But it was worth it. Like three years ago, there were new friends and a new town. Well, wine had replaced the beer. He is in France, after all.

Many other things are different as well. He glances at his Permanent Representation badge, lying on the table. He’s got work to do now. It’s been stressful these last three months. It’s hard to accept the often 11 or 12-hour work day, the hierarchy, the bureaucracy. There are great things as well, many of them. His thought rests on the warm welcome he received, the kindness of the people he met, the interesting topics he’s been engaged with. His brain is hungry for knowledge, hungry for grasping this unique experience. His days were often full of stress, also of disappointment and anger. Nonetheless, his time spent in Strasbourg so far has been great. He had fun, he partied, he met lots of great people, he went on trips, he witnessed great anecdotes. He acquired great memories. He still has 2/3 of the way to go and he knows it will be great.

Things often seem better when they are gone. They shouldn’t. The pleasure or happiness they provide cannot be put on scale; beauty is in the eyes of the beholder. Someone once told him with a very solemn tone that we live for the memories. A sad man lives for the memories, a happy man simply lives.

He thinks... Much has changed from three years ago and his second time living abroad is quite different from the first one. The factual differences don’t really make a difference, though.

He thinks… about thinking… and realizes he really shouldn’t do that; he should just go with the flow, relax and enjoy the ride. Writing it down helps. And he hopes this is the first of possible following posts, which will tell the tale about enjoying his Strasbourg time, with, as Elvis put it, a little less conversation, a little more action:).

He switches off the computer, not before letting DJ Tiesto finish. Maybe it’s the music, maybe the optimistic summer nights, maybe the beer, maybe the lack thereof:).

Konec...

2009-01-05T10:20:00.001-08:00

Road Trip!

2008-12-30T11:29:00.000-08:00

Za Bozic smo krenili proti jugu. Matias nam je posodil svoj avto, morali smo iti do notarja in na zavarovalnico in urediti formalnosti. Kupili smo dovolilnico za vstop v Argentino, sotor, zar, laks in trnk,... in po zajtrku smo odsli. Ruta 5 nas je vodila proti jugu, 800km do jezer, gozdov in vulkanov. Ker je bil Bozic in polnoc, nismo nasli nobenega kampinga odprtega, zato smo v gozdu poprosili prijazno druzino, ce si lahko delimo vrt z njihovim nemskim ovcarjem. Tudi ta ni imel nic proti. Zjutraj smo se zbudili, pogledali iz sotora in zagledali cudovit vulkan, kot v risankah, s snegom na vrhu. Cez dan smo se mu probali cim bolj priblizati, a brez opreme ni slo. Odsli smo na izlet po okoliskih narodnih parkih, videli cudovite tolmune in brzice, plavali v dokaj mrzlem jezeru.

Naslednji dan smo odsli v Argentino in po dveh neuspelih poizkusih (enkrat zaprta cesta, enkrat prepoln trajekt) nam je uspelo in prispeli smo v San Carlos de Bariloche. Moje ponovno snidenje z tem mestom je bilo kaj prisrcno, v dveh dneh sem pojedel 2kg govedine in pol kile ovcetine. Videli smo tudi gore, jezera in gozdove.

Na povratku v Cile smo na meji skoraj placali 200 evrov kazni zaradi dveh avokadov, pozabljenih v prtljagi, ki jih nismo prijavili. Moral sem uporabiti vse svoje 4-letno akumulirano znanje diplomacije, da nam je namesto kazni carinik dal napotke za obisk bliznjih slapov.

Sedaj smo v kraju Puerto Montt, naslednja postaja je trajekt in nato otok Chiloe, baje raj v Cilu kot tudi na sami Zemlji. Tam bomo preziveli novo leto, ter preostanek casa, ki nam je se preostal. 4. 1. nas caka 1400km dolga voznja na sever do Santiaga, 5. 1. me zapustita sopotnika Mark in Uku, ter koncno, 6. 1. tudi mene caka slovo od Latinske Amerike. S tem zakljucujem to skoraj 3-mesecno potovanje, na katerem sem obiskal Kubo, Ekvador, Peru, Bolivijo, ZDA, Cile ter Argentino. Imel sem se fantasticno, vesel pa sem bil tudi, da sem imel moznost del dnevnika pisati tudi tukaj. Blogganje je bolj enostavno kot pisanje vecih podobnih emailov in vesel sem, da so ga moji prijatelji in familija z veseljem brali.

Vsem kar najlepse novoletno praznovanje ter vse najboljse v 2009!

Se vidimo!

Tine

Praznicni Santiago

2008-12-30T10:57:00.000-08:00

Zdruzenim drzavam ni sledil kulturni sok. Nasa izkusnja Santiaga je vsebovala oziranje za najnovejsimi Apple racunalniki in ostalo kramo, pitje kave z nogami, varovanje oci pred blesceco svetlobo, ki se odseva iz steklenih oken neboticnikov. Stanovali smo pri nadvse prijetni druzini, ki nas je grela s svojo toploto ter s toploto ravno pecenih biftekov. Pa ne, da nas je zeblo. Oblakov nismo videli, sonce pa se je smehljalo s temperaturo nad 30 stopinj celzija. Po napornih vecerih so sledile mirne noci in jutra, ob potopitvi v bazen nadvse osvezujoca. Pocingljamo za zajtrk in nasmejana hisna pomocnica nam ga postreze. Druzina nam nalaga opravke za cez dan - izlet na plazo, obisk ribjega marketa, itd.. A ne smemo se prepotiti, saj nas caka naporno bozicno praznovanje. Vecerja je bila dobra in obilna, tudi darila so nas cakala. A doma je vseeno najlepse.

Na izletu v Valparaiso smo spoznali, da je zar plosca za tri resen izziv, da imajo Cilenci radi grafite in se raje nogometne klube, da ni dobro zaspati na plazi brez soncne kreme ter da je se slabse voziti gokart brez obutve.

Da je bilo nase bivanje v Santiagu kar najbolj pristno, smo obiskali tudi nekaj krajev, kamor v tem praznicnem casu ob vecerih kaj radi zahajajo cilenski pubeci in dekleta. Prav tako smo domacine opazovali v naravnem okolju, ko sta nas bivse-erasmusovski prijatelj Christopher in njegov brat Matias vodila na oglede parih his njihovih prijateljev, ki so takrat praznovali rojstni dan in podobne jubileje.

Magicni Memphis

2008-12-19T11:19:00.000-08:00

'Excuse me sir, you've been selected for additional screening... Please follow me.'

''Jao, se tega se mi je mankal,...'' si je mislil, pograbil svoj alpakin bolivijski pulover in prasen ruzag ter s tezkim srcem kot tudi nogo sledil uniformirani uradnici na miamijskem letaliscu. Vse do majhne sobice. Vrata se zapro. Popotnik pogoltne slino, ko opazi vrsto modrih gumijastih rokavic na polici poleg skenerja. Srce mu zacne biti se hitreje, ko si policist te rokavice tudi natakne in veli popotniku, naj stopi na dolocen prostor in razsiri noge in roke.

Po rutinskem povrsinskem pregledu sledi zaslisanje.

'What's your name?' ... 'Where do you come from?' ... 'What were you doing in Bolivia?' ... 'Why are you travelling to the States, where are you going and what are you going to do?' I'm going to Memphis for a week to play in the World Championship of Magic:The Gathering! It's a game with cards where you attack and defend with your horde of magical fantasy creatures and try to win big bucks and eternal glory!! Oh yeah!

'Good luck with that sir.'

Prisel in videl. Malo zmagal, malo izgubil, veliko se zabaval in se imel fino. Po napornem letu je sledila se naporna pot do motela, kjer so me cakali ostali trije magicasi. Zaradi para estudiantes stila potovanja so se taksisti lahko obrisali pod nos, voznik avtobusa pa se je lahko zabaval ob pogledu na cudaskega belca, ki se vozi z avtobusom. To je seveda ekskluzivno prevozno sredstvo ekskluzivno za afroameriske memphicane. Pot do centra se je vlekla malo dlje kot pricakovano, saj je moral voznik vmes za 15 minut v Burger Kinga, da ne osvohi in s tem ogrozi varnost potnikov. Na avtobusu sem spoznal kar nekaj novih prijateljev, ki so me prijazno usmerjali do motela, eden ata me je celo pospremil do vrat, da bom ja najdu. Povedal mi je se, kako nesramni so Mehicani, ki jim kradejo sluzbe, kako pokvarjen je Bush in kako kul Obama ter da se zeli nauciti spansko, vendar je do zdaj v stirih letih le bral kartoncke z frazami, ne zeli pa se pogovarjati in vaditi jezik, ker hoce najprej profesionalno obvladati branje.

Srecanje s prijatelji je bilo kaj prisrcno. Hitro smo presli z besedicenja na dejanja in od magica se je kar kresalo. Dnevi do turnirja so minili v stilu 'zbudi se, igraj magic, jej zajtrk v dinerju in hkrati igraj magic ali govori o magicu, igraj magic, jej kosilo/vecerjou v dinerju + magic, igraj magic, sanjaj o magicu'. Vseeno pa ljudje za tak tip turnirja vadijo mesec, dva, ne pa tri dni, tako kot jaz. Zato je bil rezultat temu primeren. V treh dneh sem zbral 7 zmag, 7 porazov in dva neodlocena izida. Povprecno skratka. Vse dni sem dobro zacel in slabse koncal, ravno tako, za dvig morale in upanja in nato s kladivom po betici. Vendar; spoznal sem kopico ljudi, igral 4 dni kompetitivnega magica na najvisji ravni, kar je super obcutek.

Kaj pa ostalo? Pred zacetkom turnirja smo imeli ogled Gracelanda, Elvisovega posestva in hise, kjer je prakticno vse se ohranjeno tako, kot je Kralj zapustil. Malo smo se sprehajali po mestu, ob vecerih obiskali Hooters ali kak drug bar, kjer so igrali zivo glasbo. Slisali smo veliko Bluesa, ki izvira iz Memphisa, in se zdalec ni bilo slabo. Poleg Elvisa in muzike je Memphis znan tudi po odlicnem barbecue-ju, kar smo parkrat stestirali z relativnim uspehom. Odsli smo v shopping, kjer sem jaz poiskusal s svojimi latinoameriskimi pogajalskimi sposobnostmi, a najvec dosegel z free delivery cards, ki baje veljajo tudi za Slovenijo:). Tovrstne premetene (nekateri so jih raje imenovali klosarske) taktike smo uporabljali tudi pri taksistih in vstopninah v klube, bolj ali manj uspesno. Na poti iz shopping malla smo se odlocili za bolj razburljivo razlicico voznje domov kot pa s taksijem - pes namrec. Ker je bila pot dolga, Memphis pa znan kot eno najnevarnejsih mest v ZDA, smo se odlocili zavetje in pocitek poiskati v cerkvi ob poti, kjer se je ravno koncal festival bozicnih pesmic. Vdrli smo na cerkveni afterparty in si zrihtali prevoz domov. V hotelu smo nato isti vecer na porocilih gledali 'breaking news' - streljanje direkt na isti ulici kjer smo hodili uro, dve prej:)

Aja bili smo tudi v Peabody hotelu, kjer vsak dan dvakrat po rdeci preprogi iz dvigala pridejo race in se skopajo v hotelskem lobiju v funtani. Folk pride to gledat in slikat, vmes pa pubeci sopajo christmas carols.

To je vecinoma vse o mojem prvem obisku ZDA. Ljudje so prijazni, hrana ni tako zelo zanic, ni drago, vse je veliko in prostorno, ljudje jako smesno govorijo.

Let v Cile je bil pospesen zaradi sneznega viharja, ki se je blizal Memphisu. Na letalu do Dallasa je bilo polno Magicasev, nato tudi na letaliscu in samem letu v Santiago, tako da mi ni bilo dolgcas.

LP, Tine

The Death Road

2008-12-06T16:02:00.000-08:00

Uro voznje iz La Paza se nahaja t. i. cesta smrti, cesta z najvec smrtimi na svetu do nedavnega, ko so omejili promet. Zdaj lahko osupljive dzungelske kanjone obcudujejo turisti s svojih gorskih koles. Ker so nam stvar razlicni viri mocno priporocali, smo jo danes dali skozi, in dozivetje je bilo kar posteno.

Ker smo izbrali estudiantes verzijo, smo dobili kar razmahana kolesa, niso nam dali scitnikov in ostale krame, razgled pa je kakopak isti za vse. Skupna dolzina je cca 65 km. Prvi del je asfaltiran (redkost v Boliviji; le 25% cest), potem pa se zacne prava razrukana makedamska pot. Adrenalin sopa, ko drvis (seveda prvi v koloni) mimo slapov na desni ter prepadov na levi (do 1000m globine). Impresije zacinijo se meglice in oblaki, ki jih predres, ter osvezujoce rosenje. Na koncu poti utrujeno telo caka bazen ter 'jej, kot da si gorenc' buffet.

Cez nekaj ur me caka 27 urna odisejada do Memphisa. Obiskal bom najvisje komercialno letalisce na svetu, nato manjse mesto v Boliviji (Santa Cruz), nato Miami, Chicago in koncno Elvisburg.

Suerte!

Zapor San Pedro

2008-12-05T15:18:00.000-08:00

Danes sem koncno prisel iz zloglasnega bolivijskega zapora San Pedro. Prison break, anyone? Sona oz. tisti panamski zapor = kar dober priblizek.

No, saj ni bilo tako hudo, kot se slisi. Na Salkantay treku do MP smo spoznali enega Irca, ki je obiskal ta zapor in nam ga priporocil kot stvar, vredno videti. Gre za zapor, v katerem zivijo zaporniki z dolgimi kaznimi skupaj s svojimi druzinami, tam imajo trgovine, obracajo denar, delajo koko, pridelujejo snops, itd. Je pravo malo mesto z lastno ekonomijo, od katere velik del gre policiji. Ker je zapor na pol odprt (zaporniki se morajo javiti le zjutraj, vendar le redki z veliko denarja lahko dejansko zapustijo poslopje za cez dan), je postala praksa, da lahko za dober denar tudi turisti pridejo noter in si pogledajo kako in kaj.

Stvar funkcionira priblizno takole. Prides pred zapor in malo postopas naokoli. Do tebe pride random oseba in ti rece, ce zelis obiskati zapor. Das ji 300 bolivianosov (cca 32€) in pelje te mimo vojakov v sobo za paznike, kjer ti razlozi kako in kaj. S tvojim denarjem podkupijo vojsko in paznike, napises se na seznam in spustijo te skozi vrata v zapor. Tam te pricaka zapornik-vodic in telesni strazarji. Richard je govoril dobro anglescino, v zaporu je ze 16 let, noter je prisel zaradi trgovine z drogo. Razlozi ti, kaj smes in kaj ne, kaj lahko fotografiras, kam lahko pogledas in kam ne, ter kako pokvarjeni so policaji. Nato si 2-3 ure ogledujes celice, razlicne oddelke, se pogovarjas z ostalimi zaporniki... Jaz sem sel tudi na malico, na ene empanade ter na koka kolo. Pokazali so nam, kako nekateri izdelujejo razne umetnine, kako si kuhajo, kje je vrtec za otroke, kje cevljar, kje so razlicne cerkvice. Vsakemu das cigaret ali kovanec. Richard nam je pokazal tudi, kje zivijo bogatini (gringoti ter nekateri bolivijski skorumpirani politiki). Povedal nam je tudi cene posameznih celic, kako se kupujejo in prodajajo... Slisali smo zgodbe o pobegih, o umorih, itd. Kar malo neverjetno vse skupaj, res kul dozivetje. Na koncu so nas peljali se v eno sobo, v kateri je zivel clovek, ki je kasneje napisal knjigo o tem zaporu in je postala uspesnica (Marching Powder ali nekaj takega). Tam so nam ponudili koko in ostale dobrote, in nekateri ostali turisti so si ga kar dobro privoscili. Prodajajo pa samo po 1 gram (30€), manj ali vec ne morejo, saj policija nadzoruje, koliko proizvedejo in koliko prodajo - skoraj ves denar gre njim.

To je to, zdaj ste up to date. Za jutri imamo rezerviran izlet po t. i. 'cesti smrti', kjer bomo kolesarili 60km downhill po baje neverjetni pokrajini. Morda bom se imel cas zvecer, da kaj objavim, sicer pa:

Od cetrtka zvecer naprej (11.12.) boste, ce bo kdo zelel, na strani www.wizards.com/magic -- potem greste na glavno stran in najdete tam nekje velik link do 'World Championship'. Lahko se tudi pogoogla. Tekmoval bom v treh posameznih disciplinah, vsak dan 1, hkrati pa kot clan slovenskege drzavne ekipe v team tekmovanju. Cetrtek, petek in sobota torej, ce bom imel najnorejso sreco pa tudi v nedeljo v zakljucnem delu tekmovanja (top8). Drzite torej pesti za Tinyja Rusa in za Team Slovenia!!!

Tine

Jezero Titikaka

2008-12-05T15:00:00.000-08:00

Machu Picchuju ni bilo casa za pocitek. Ker je moj let v Memphis 7.12., smo morali pohiteti, ce smo hoteli videti se najvisje lezece plovno jezero na svetu ter okusiti del Bolivije. Odlocili smo se za skrajsani obisk jezera; najprej na plavajoce otoke iz trsja, nato pa prenocevanje na vecjem otoku.

Lebdeci otoki so bili zanimivo dozivetje, domacini so pokazali, kako jih naredijo, ter tudi, kako jih vcasih v primeru spora med druzinami prerezejo in pustijo, da otok odplava stran od npr. zoprne tasce. Na drugem otoku smo bivali pri domorodski druzini, ki nas je z nadzemeljsko prijaznostjo pitala z odlicno hrano, hcerka nas je peljala na ples v otoski 'disko', prav tako pa smo opravili obvezno ceremonijo obhoda templa, kar nam je zagarantiralo eno izpolnjeno zeljo. Zjutraj smo ujeli barko nazaj v obalno mesto Puno, kjer smo se vkrcali na bus do La Paza.

.

Salkantay trek

2008-12-04T09:50:00.000-08:00

80 km hoje po visavah so lajsali kokini listi. Utrujenenost so lajsali tudi postanki v termalnih vrelcih. Nekaterim pa plavanje tam ni bilo dovolj - jaz recimo sem se okorajzil in skocil v ledenomrzlo gorsko reko, baje celo neko sveto inkovsko. Ta mi je pokazala zobe in me v divjem plesu odnesla kakih 300m navzdol, kjer sem koncno srecal prijazno skalo. Sotore nam je odnesla voda, nevihta je pela vsako noc. Zvezde so bile prekrasne, noc nam je ukradla eno mulo. Na obeh nogah imam skupaj okoli 50 komarjevih pikov. Lepo je, ko se veselis bolecin in musklfibra v nogah, saj te opominja na lepote, ki si jih videl, ko si hodil po teh cudovitih krajih. Machu Picchu je lepsi celo od Loskega Potoka.

Je cista carovnija. Ob 4.30 sem jo ze mahal navzgor po hribu, dez je lil, gore tex jakna je bila zmedena, saj je bilo se vec svica od dezja. Adrenalin je sopal v pricakovanju. Bil sem prvi na vstopnih vratih, pocakal do 6.00, ko so se odprla, in nato se prakticno sam sprehodil po mestu. Meglice so se vile nad mano in nad mano in vse skupaj je bilo preprosto carobno, fantasticno, neponovljivo.

A lepo po vrsti, kot receno. Salkantay trek. 80km hoje, 5dni, 150$. Prvi dan se je pricel ob 4.00, ko smo jo z vso prtljago zaspani mahali po tesnih ulicah Cusca. Nic ni bilo z romanticno nocno tisino, saj se je takrat zabava po mestu sele razplamentela. Otepajoc prodajalcev koke smo okusili sladkosti perujske tocnosti in ob 5.15 nas je pobral kombi. Po treh urah voznje smo prispeli do kraja izkrcanja, kjer smo pojedli hiter menu del dia in se oskrbeli z malhami kokinih listov. Nato se je zacel pohod proti cilju, 3800m visoka planjava pod goro Salkantay, kjer nas je cakal prvi kamping. 7 ur hoje je minilo kar hitro, pot ni bila prevec naporna, bila pa je kaj slikovita, saj se je ozka prasna pot vila po vznozju ledeniske doline. Za pestrost so poskrbeli zuboreci potocki in slapovi, kdaj pa kdaj pa tudi radovedne krave, biki ter konji. Prva noc je bila zelo zanimiva, se posebej dez, ki je lil v 'yes yes, best quality tent, no problem' nam je krajsal cas in nam dajal opravka z optimalno kvazispalno postavitvijo. Zato pa smo bili zjutraj toliko bolj svezi, ko nas je ponovno ob 4.00 zbudil kokin caj.

Drugi dan je bil najbombasticnejsi. Iz 3800m smo se najprej skozi veter, sneg ter utrujenost prebili do vrha prelaza na 4600m. Nato nas je pot vodila navzdol, vse do 2500m visine, kjer nas je cakala druga noc in s tem seveda druga nevihta. Pot je bila res slikovita, sneg, led in galvanske skale je kar naenkrat zamenjala dzungla. Po malo vec kot 12 urah hoje smo udarili se en fuzbal, zato je bil tokrat spanec nemoten navkljub nekoliko neudobni vodni postelji.

Tretji dan smo nadaljevali pot ob sveti inkovski reki vse do vasice Santa Teresa, kjer so znani po svojih termalnih vrelcih. Te smo tudi posteno stestirali, in ni ga boljsega obcutka kot ko po treh dneh hoje utrujeno telo pomocis najprej v 10 stopinj mrzlo vodo nato pa zamenjas na 40, 50. Vrhunsko. Malo preden smo prispeli v Santo Tereso, sem jaz stestiral tudi t.i. impro-kanyoning, kot sem opisal ze v uvodu. Tretja noc nas ni razocarala - spet je posteno lilo. Vendar smo ukanili nevihto in jo namesto v sotore ubrali v najprestiznejsi nocni klub v vasi, t. i. 'Disco club'. Da bi mojim bralcem lahko kar najbolje postregel z realnostjo zivljenja v Peruju, sem se zrtvoval in poizkusil tudi kaksno lokalno pijaco, kot je npr. Pisco Sour. To je koktejl, zmesan iz zganja iz grozdja, limetinega soka ter jajcnega beljaka; vse skupaj zmiksano v mesalniku z ledom. Kar v redu, le smrkljasti obcutek zdrizastega beljaka rahlo pokvari kulinaricno nirvano.

Naslednji dan smo po ozemanju spalnih vrec in lastnih teles odsli na hojo do Aguas Calientes, zadnje postojanke pred Machu Picchujem. Para estudiantes budget verzija treka nam ni omogocala voznje z vlakom, zato smo jo 3 ure mahali po tracnicah. Zadnje pol ure smo tekli, saj je spet zacelo dezevati. Dejstvo, da nad mestom lezi MP in da ga jutri preslatam z lastnimi rokami mi ni dalo spati, in urice do 4.00 so pocasi minevale.

O MP je tezko pisati, nekaj naj povedo slike, ostalo pa domisljija; verjamem, da bo marsikdo enkrat ze odsel tja in na lastne oci videl te krasote.

LP, Tine

Cusco

2008-12-04T09:17:00.000-08:00

Pozdravljeni,

po relativno dolgi pavzi se spèt oglasam, tokrat iz mesta Puno ob jezeru Titikaka. Zadnjih 10 dni je bilo za mene res pravljicnih, saj so se mi izpolnila vsa se tako zahtevna pricakovanja v zvezi z famoznim Machu Picchujem. A lepo po vrsti...

Cusco je izvrstno mesto. Prakticno vsaka stavba temelji na inkovskih kamnih, ki so pred 500 leti podpirali prestolnico imperija. Ulice so ozke in kamnite, po nekaterih se po sredini se vije inkovski vodovod. Lokalci so prakticno sami indijanci, za raznobarvnost poskrbijo gruce turistov. Mesto je res polno zgodovine, karakterja, in veselje se je sprehajati po njem.

Ker me cas priganja, na kratko opis mojega prijateljevanja s Cuscom - za prvo kosilo sem si privoscil alpakin zrezek. Bil je kar dober, s tem pa se ni strinjal moj zelodec, in tako sem naslednja dva dni prezivel v prebolevanju zastrupitve s hrano, v srcni solidarnosti pa sta se mi pridruzila tudi Uku in Mark. To je za dan upocasnilo nase plane za obisk M.P., zato pa smo ta cas iskoristili za pocasne izlete po mestu, pranje oblek, pisanje mailov na nemsko ambasado in moledovanje za telefonski intervju za prakso ter nenazadnje tudi za obisk tradicionalne full body inkovske masaze.

Tretji dan bivanja v Cuscu smo bili ze bolj pri moci, zato smo rezervirali trek do M.P. - odlocili smo se za 5 dnevni Salkantay trek, ki nas je v 80 km hoje popeljal najprej cez
4600m visok prelaz Salkantay. Led in sneg so nato zamenjali komarji, vrocina ter dzungelska vlaga, in nenazadnje nas je pricakal M.P
..

Slike : Uku je s svojimi blod lasmi povsod velika atrakcija, in cas nam redno kradejo lokalke, ki se zelijo slikati z njim.
Na marketih se dobi vse zivo.
Katedrala, zgrajena na glavnem inkovskem templu.
Kokin caj, stalnica Andih.

2008-11-23T13:26:00.000-08:00

Lima

2008-11-22T18:39:00.000-08:00

Pozdrav iz Lime. Eno izmed najvecjih mest, v katerih sem bil; in res je prava metropola. Ima favele, dobre hotele, tudi kak neboticnik se najde. Ima svoj vonj, tudi svoj zvok. Predstavljajte si mesanico mestnega cestnega vrveza, ki ga zaznamujejo nenehno trobeci avtomobili; vrveza ljudi, ki hitijo gor in dol; sumenje vetra, ki piha od oceana; pogovor ljudi, eni v dvoje, eni po telefonu, eni sami sebi; gnjavljenje ulicnih prodajalcev, ki ponujajo vse od slik, raznoraznih umetnin in izdelkov, cigumijev, vode, trave, koke, deklet, fantov in ugodne menjave denarja. Na glavni pespoti ima ena trgovina celo postavljen na ulici zvocnik, ki na ves glas predvaja lekcije anglescine. Za konec vse skupaj zacini nas: 'no, gracias', ki je prav gotovo moja najbolj pogosto izgovorjena beseda na tem potovanju.

Sem smo prisli po 21 urah voznje z busom, vseskozi skozi puscavo. En del je bil se posebej slikovit, ko smo se vozili po cesti, na levi puscava visoko v hrib, na desni sipine vse dol do morja. Ceprav je bila voznja kar dolga, nam ni bilo hudega, saj smo si v Mancori pred odhodom privoscili najvecji najdrazji in tudi najboljsi snicelj, kar ga je mesto premoglo, njam prav zares. Slika ne sledi, saj me je strah za vase tipkovnice, ki bi jih sicer zamazali z zavistnim slinjenjem.

Nekje na poti je Uku izgubil denarnico, tako da je bil prvi dan v Limi bolj puscoben - urejanje stvari, policijska postaja itd. Danes pa smo imeli kar lep dan; dobro smo jedli, videli smo lepe stvari (slike sledijo...), upamo, da se lepsi dozivljaji sledijo, saj je danes sobota in torej velik night out (slike verjetno ne sledijo...).

Danes je zanimiv dan tudi, ker me je prvic zacelo malo zbadati blizajoce prvenstvo v Magicu; zelje so visoke, znanje je nizko. Upajmo na dvig slednjega in realizacijo prvega. Vec o Magicu in podobnih bozjih darovih kmalu...

Mancora

2008-11-19T13:01:00.000-08:00

Dnevi, ki pocasi minevajo, hitro minejo.

Pogled nazaj, pogled naprej. A ne prevec.

Pogled naokoli, pogled dalec stran, skozi zaprte oci.

Zdravo!

Mancora je zabavno majhno ribisko mesto. Stresa ni veliko, tudi dela ne. Precej surfanja in ostalih vodnih sportov, precej mivke in peska. Ja, tudi rib je veliko. Veliko rjavih in crnih, veliko rdecih, precej pisanih ter veliko dobro, srednje in anglesko zapecenih gringotov. Preserno vzdusje, prav res.

Celotna vasica je iz bambusa, pravih streh prakticno ni, ker tukaj baje nikoli ne dezuje in je vseskozi popolnoma enako vreme. Na eni strani puscava, na drugi pa morje. Spimo za 4 dolarje, imamo prijazno kolibo s kopalnico, le voda je samo 2x na dan. Hrana je poceni, za obed se nismo placali vec kot 1,5€. Studentski boni, baje glavni faktor, ki preprecuje brain drain slovenske mlade inteligence, tukaj ne doseze pravega ucinka. Aja, ko smo ze pri cenah - ze od Kube nam je nekako priraslo v navado, pa tudi k srcu, da vseskozi barantamo, saj se nam zdi, da nas zeli vsak prinesti naokoli. Zadnjic sem zalotil Marka, ko se je kregal z eno zenico za studentski popust pri zajtrku. 1 sol manj ali pa 1 jajce vec!

Zadnje dva dni se trudimo s surfanjem. No, jaz in Uku, Mark je v prvem poizkusu stoje na deski odletel najprej kak meter v zrak, potem pa skozi vodo v skale in si naredil par rahlih spominov na rokah in nogah oz. dobro temo za pogovor z dekleti doma. Surfanje ni tako lahko kot zgleda, tudi ni tako zelo zabavno kot zgleda, ce moras najprej 10 minut veslati, da prides do dobrih valov, potem na enega splezas, in preden tresoce vstanes si ze pri obali... in tako naprej... No, bobu bob - je vseeno zelo fajn, vsekakor dobra telovadba. Najbolje je zjutraj in zvecer, jaz se ravno odpravljam... Kasneje pa zar akcija - danes smo zjutraj obiskali ribarnice in nabavili nekaj skampov, nekaj manjsih ter eno veliko ribo, zraven potem se nekaj koruze, tako da se obeta prijeten obed.

Jutri ali pojutrisnjem gremo na avtobus v Limo, 18 ur. Naslednjic pisem ali iz Lime ali iz Cuzca, ki je za Nazco, kjer se bomo ustavili na poti, naslednje oporisce preden gremo na trek do slavnega MP (Machu Picchu, da ne bo kdo zamenjal...).

Lep pozdrav,

Tine

Divjina in divji rojstni dnevi

2008-11-16T15:47:00.000-08:00

Pozdravljeni iz Machale, banana-capital Ekvadorja. Umazano, grdo mesto ob pacifiku, okoli same plantaze banan (Bonita itd.). Malo pozno smo prisli iz Cuence, zato smo zamudili zadnji bus za Peru, in zdaj cakamo na enega super bonito y economico, ki baje pride ob polnoci. Tipkam iz enega zelo geeky internet cafeja, okoli mene vsi igrajo Worlds of Worcraft, se racunalniki so pobarvani na to tematiko... Jao, ziher se kaksnega magicasa srecam. V zelodcu mi sumljivo plesejo raznjici, ki smo jih pobrali na poti iz bus postaje; sem bil kar lacen in sem uzel dva kosa enih, ki so izgledali najvecji in najbolj socni. Ker je bilo 'meso' jako cudno sem vprasal kaj za vraga je to in so mi rekl da je to neka mesana drbovina. In pol mi je blo nerodno in sem kar use pojedel... It's no potica, that's for sure.

Skratka, kaj se kaj dogaja? Po prihodu iz Cotopaxija sem en dan zdravil prehlad v Quito, naslednji dan pa smo jo uzgali v dzunglo na 4/5 dnevni treking. Najprej 8 ur z busom do mesta na severu, potem se 4 ure po enem simpaticnem makadamu, za konec 2,5 ure s colnom do lodga. V dzungli je blo fajn, videli smo veliko zanimivih reci, vec bodo povedale slike. V krogu premera 200m smo lovili piranje, videli 6m dolgo anakondo in ne bodi len kajpak plavali. Imeli smo kar simpaticno nastanitev; veliko zelo udobnih visecih mrez, opic, tarantel, skorpijonov (za te marsikateri veste, kako napadalni in prebrisani so) in ostale nesnage. Vsesplosen vtis je bil res super.

12. sem imel rojstni dan. Zacel se je z budnico 'Happy birthday to you... tralalla...', ki sta mi jo pripravila sotrpina Mark in Uku. Ta se je ponovila tudi ob zajtrku, ko so tudi ostali turisti izrazili preserno veselje ob mojem jubileju in spet zapeli (le da je bila precejsna pavza pred ...dear...whowho?... Tiiim). Dopoldne smo sli na en pohod po gozdu iskat golazen; nasli smo par opic, veliko papig, nekaj kac in veliko komarjev. No, slednji pravzaprav nasli nas. Sprehod je res prijal, veliko svezega vlaznega zraka, diseca dzungla, raznorazni usesu prijetni zvoki. Dan se je nadaljeval, ko smo sli obiskat vascane, ki so nam spekli na tradicionalni nacin kruh iz maniokove moke, zraven pa so nam ponudili prav tako indigenous Coca Colo. Njam. Malo smo vandrali po njihovih plantazah, kjer smo se jaz, Uku in se ena svicarka malo zgubili in nas je prisla iskat cela vas. Nasli so nas ravno, ko mi je Uku dajal stuparamo, jaz pa sem rabutal banane in jih metal v ruzag. Bananas, me gusta, smo rekli, pa je blo. Veseli naj bodo, da smo se spravili le na banane, saj so imeli res raznovrstne zadeve posajene na vrtu; sadje, zelenjava, raznorazna marsikateremu mikavna zelisca, itd.
Kosili smo na colnu, potem dve uri lovili piranje. Ker so nam dali res gadne trnke, je bila situacija taka, da ko ribo zahaklas, se takoj sname gor, ker trnk nima zakljuka (ali kakorkoli se pac tisti zadevi rece). Tako da jaz sem ene 3 ven vrgel, ravno tako, da se si jo ogledal preden se je snela dol iz trnka. Ena je padla celo v coln, je na sliki.
Rojstni dan se je koncal s plavanjem v sirokem predelu reke, v t. i. Laguni Grande, kjer sem si ob soncnem zahodu zazelel mnogo lepih reci za 23. leto, prav tako pa je padla tudi marsikatera visokoleteca misel, v stilu uvodnega Cankarjevega citata, s katerim se ponasa moj blog. Vec o teh modrostih kdaj drugic. Bilo je res lepo.
Povratku v lodge je sledila vecerja, sladica pa je bila na moje precejsnje presenecenje torta, ki sta mi jo zrihtala Mark in Uku, ki sta nazicala kuharco, da jo je spekla. Happy birthday nr. 3, malo ruma, debata v visecih mrezah, ter spat.

Malo me je jezilo, ker ni bilo mobilnega signala in nisem mogel poklicati domov...

Nasledji dan - povratek v Quito, v Quitu smo ujeli bus za Riobambo na jugu, v Riobambi smo ujeli slavni vlak 'Hudicev nos', kjer smo 7 ur sedeli na strehi vlaka in opazovali mucho slikovito andsko podezelje. Za popestritev voznje je na nas vagon uletela skupina popotujocih Celjanov. Kaj cmo, nesreca nikoli ne pociva:). Po voznji smo ujeli bus za v Cuenco na jug proti Peruju. Po dveh dneh potovanja smo se posteno naspali v kar dragem hostlu, ki pa je bil res lepa kolonialna vila; v njej smo za 10 dolarjev na osebo dobili sobo, v kateri je bilo za nas tri 5 kingsize postelj, mucho diferente kot pa v dzungli, jap jap.

Naslednji dan smo sli najprej na market, kjer smo probavali razno sadje, sokove, in hrano. Videli smo res lepe brancine, in ker so videli, kako se slinimo, nam je prijazna prodajalka povedala, da lahko siptar nasproti to spece za 1 dolar, zraven pa da se ful riza, zelenjave itd. No in potem sem prisel se na boljso idejo - ker jaz in Mark rada kuhava, sva se zmenila z Pedrotom, da bova kar midva u njegovi cuchini spekla ribe, on naj se kar usede in pocaka in se nauci se kaksen drug nacin priprave ribe in ne le utapljanje v eni nic kaj fini omaki, polni koriandra, ki ga jaz se kako ne maram. Sli smo nabavit cesen in petersilj, ostalo je Pedro imel, in potem sva se kuharska mojstra spravila k stvari. Ker sva se kar posteno izzivljala in ker je Uku kar precej pritiskal na fotoaparat, smo bili kar hitro lokalna atrakcija. Malo nam je padel renome le, ko smo odprli specene ribe in ugotovili, da so noter se cisto surove - in potem so se nam usi indijanci smejali ko smo jih nesli nazaj u ponev... No, ampak na koncu so bile odlicne.

Morskih dobrotam je sledil izlet na sever, v ekvadorski Machu Picchu, Ingapirco. Vec naj povedo slike, izraznost njih naj dopolni le ponovno citiranje nasega najvecjega pisatelja, omenjeno zgoraj, ki dodobra ustreza mojim obcutkom ob sprehodu po rusevinah.
Ko smo prisli nazaj v mesto, smo odsli na lokalno specialiteto - morskega prasicka. Ko (ce) se clovek znebi obcutka, da gloda eno rahiticno podgano, je meso kar uzitno.

Naslednji dan - danes. Kot receno, drzimo pesti da pridemo hitro v Mancoro, baje surfarski raj na severu Peruja. Plan je preziveti tam kakih 5 dni in se po moznosti vsaj za silo nauciti surfat. Za take kerlce to gotovo ne bo problem...

Lepo se imejte,
Tine

Se komentarji od slik, ker se zmeraj ne znam primerno urejati te strani in limati gor slike s komentarji:

Vecina se jih sama hvali in razlaga ni potrebna. Na zacetku so slike iz Ingapirce, ki je bila pomembna inkovska trdnjava/mesto v casu prihoda Spancev. Slika s Che Guevaro je primerna referenca za razlago naslova mojega bloga, 5.3.7. Svet, kar pa sledi kasneje, upajmo da vkljucno z refleksijo Kube in Ekvadorja. Nato so slike iz marketa v Cuenci, tisti gospod prodaja domaco cokolado, veliko je tudi pecenih prasicev:). Slike iz vlaka (na eni se vidi, kako popravljam iztirjen vagon (se pogosto dogajalo) - podobno kot na Kubi smo moral turisti v akcijo)... in koncno slike iz jungle. 6m anakonda, nas vodic Lenin in piranha. Na eni sliki se vidi tudi vpliv jungle na rast brk oz. alternativna razlaga: vpliv apreciacije Ivana Cankarja na njegove obozevalce. Na zadnji sliki obracamo morskega prasicka.

Rumiñahui in Cotopaxi

2008-11-08T14:07:00.000-08:00

Na vrhu vulkana Cotopaxi (5.897m). Jaz in vodic Fausto.

Do predkratkim najvisji se delujoci vulkan - zveplo se kar mocno duha.

Rumiñahui, 4.700m, znacilen zaradi svoje troglave podobe - Narobe Triglav torej.

Kot napisano sem zadnje tri dni prezivel v narodnem parku Cotopaxi. Z Markom sva si najela vodica, domacin Fausto res obvlada svojo stvar. Prvi dan smo splezali na Rumiñahui, okoli 4.700m, zanimiva gora, ker res spominja na nas Triglav. Plezanje ni bilo kaj zahtevno, tezavno je bilo le dihanje, ker ce se malo zasvicas, si ze brez sape. Torej lepo pocasi, kot bi rekel Fausto. Z gore je bil res odlicen razgled po parku - vulkani, najvelicastnejsi seveda Cotopaxi, jezerca, potoki, crede divjih hord, neko govedo, lame, itd.

Naslednji dan smo sli do zatocisca na Cotopaxiju (4800m), tam 'prespali' (od 8.00 do 24.00) - ob polnoci je bujenje, sledi pol ure za 'zajtrk' in pripravo opreme, nato v glodat v led. Statistika uspeha, torej ljudi, ki dosezejo vrh, baje ni najspodbudnejsa (nekih 60%), in res so tudi na mojem pohodu kar hitro odpadali. Jaz, Fausto in Mark smo ga sopali kot prave serpe, in dobrsen del poti vodili, nato pa nam je tempo nekoliko padel. Do vrha smo rabili 5, 6 ur, zadnja ura je bila ubitacna, nekaj najtezjega, kar sem kdaj izkusil, ampak splacalo se definitivno je. Zadnjih nekaj metrov je bilo: 3 koraki, dihanje 2 min, spet 3 koraki... Ko sem prisel na vrh me je glava bolela kot baje boli nekatere ljudi, ki kdaj veliko alkohola spijejo. Plus slabo mi je bilo, Mark je celo bruhal. Na vrh nas je prislo 7 od 15. Skoraj se tezja je bila pot navzdol, saj mi je glavo raznasalo, bilo mi je slabo, sneg je bil juzen in se je lepil na dereze, noge pa me niso vec drzale. No, zdaj sem v hostlu nazaj v Quitu in skoraj rehabilitiran. Malo me zebe.

LP, Tine

Otovalo

2008-11-05T16:31:00.000-08:00

Pozdrav ponovno!

Danes smo naredili en izlet v Otovalo, mesto 2,5h voznje severno od Quita. Sli smo z busom, tle so kar Gorenc-friendly, racunajo nekako 1 dolar na uro voznje. Problem je le, ker imajo vsi noter TVje, in potem nabijajo hrescece telenovele stonauro naglas. Pelal smo se po kar hudi cesti, taki andski, panorama in to... Otovalo je kar lepo mestece, nic podobno Quitu, ki je kot neko Svicarsko ali pac evropsko mesto stila Bratislava ali Ljubljana (le da ima 1,3 mio prebivalcev), samo z vec barvami (izgleda, da so res veliko investirali v farbe, ker majo res skoraj vse hise nove fasade, raznobarvne, pa precej kicaste so v nekih predelih. Sicer pa je nasploh use zelo barvito tukaj. Od his, oblek, ljudi, cen, itd.).

V Otovalu so skoraj sami indijanci, pa vsi so zelo podobno obleceni, se posebej zenske imajo use isto noso, ki presenetljivo spominja na slovensko narodno.

Najprej smo sli na market z zivalmi, hrano in sadjem, kjer smo najprej sprobali skoraj use sadje, ki so ga imeli za prodat; veliko novih, predvsem pa dobrih stvari... Ena nasmejana zlatozoba babica nam je uspela prodat kozje crevo na zaru, postrezeno z nekaksnimi 'cmoki' iz krompirja in koruze, ocvrtimi, ter solato. Visokoletec na neokolumbovskem zanosu, ki me kajpada vseskozi spremlja, sem prvi zagrizel v socno poslastico. Sploh ni bilo slabo, pa se gospa je rekla da je to baje zelo dobro za zdravje.
Kupili smo nekaj mladega kozjega sira (dobar), pojedli nekaj empanad z malinovo omako (indo-krofi), in bili jako zadovoljni s kuhano koruzo, ki jo premazejo z eno mesno omako/zmesjo, zraven pa dajo se nek sir, jako fino res.

Potem smo sli na market, kjer so prodajali raznorazne kic zadeve in oblacila, povecini iz volne alpak in lam. Z najboljsimi mocmi sem prezivel tam 3 ure in barantal, da bi bil vsakdo ponosen name. En deal recimo: hlace in majica za 7 dolarjev plus preostanek kozjega sira plus gospodicna se je mogla slikat z mano:).
Pô marketu smo iskali, kje bi lahko pojedli pecenega morskega prasicka, ki je baje v Ekvadorju naprodaj, ampak brez uspeha. Manana...

Evo, danes pa sem bil izcrpen.

LP,

Tine

Quito

2008-11-04T16:55:00.000-08:00

Sem sel na empanade k tej prijazni gospe - ze more biti dobro, ce vojaki jejo tukaj...

Srebrna puscica. Opel Corsa. Opel? Chevrolet?

Ulicni barbecue v Quitu. Govedina muy bien.

Hola amigos!

Javljam se iz net cafeja iz Quita. V levi roki kokin cajcek, v desni miska... In na ustnicah nasmeh kajpada. Jaz pa pojdem pojdem na Cotopaxi! Danes kupil aranzma, si ze sposodil vso opremo. Tri dnevni trek, odidem v cetrtek navsezgodaj. Jaz in Mark plus vodic, vse za skromnih 240$. Jutri grem v Otavalu, mesto na severu proti meji s Kolumbijo, kjer je baje en dober market kjer lokalci prodajajo tiste strikane indijanske zadeve in grem tja nakupit robo, da bom kot pravi indijanec. Brez ognjene vode, se ve (draga mama in ata, ki to -upam, da- bereta: a vidita, vse po pameti, ni panike:)).

Ko pridemo nazaj gremo na tekmo - igra lokalni klub z nekim hudim rivalom, kaj pa vem, kao neka pomembna tekma - stadion sprejme pa 97.000 gledalcev in ce bo poln, bo res dozivetje. Naslednje javljanje torej lahko v nedeljo. Lepo bodite, pozdrav vsem.

Tine

2008-11-03T15:38:00.000-08:00

Domoljuba jastogopeka.

Playa Maguana, muy bonita!

Banda!

Jastogi, njam.

V tem Moskvicu je imel majster lastno pogruntavscino - kar v sovoznikovem prostoru je imel kanto, iz katere se mu je crpal bencin. Seveda je hkrati kadil k turk.

Peka odojka.

Kako popraviti 56 let starega Chevyja?

Nikakor - raje na konja?

Odstranjevanje jezevih bodic. 2 zdravnika ter nujni anestetik:)

2008-11-03T15:29:00.000-08:00

Buena Vista, Buena Vida

2008-11-03T14:55:00.000-08:00

Ni dolgo pisal, ste se zbal?
Slovo je tipkam in miski dal?
Srce je polno, glava boli.
Nazaj na Kubo si gringo zeli.

Od visine se zvrti.
Pravkar tipkam iz Quita, z visine cca. 2900m, malo nad nasim Triglavom. Vceraj smo prisli preko Paname, in se vedno se ne morem navaditi na mraz (okoli 8, 9 stopinj je), oster zrak in nebodijihtreba prav tako ostre besede domacinov. Vrti se mi v glavi, noge so tezke, a baje to hitro mine. Burne debate o nasih naslednjih korakih. V Ekvadorju bomo okoli 15 dni, definitivno bomo sli na treking v amazonski pragozd za 4 dni, smo ze zmenjeni. Pri barantanju za ceno sem se z vodicem zmenil za zastonj majice plus 20 dolarjev popusta, v kolikor ne vidim anakonde. Ga mam na sumu, da majo kaksno udomaceno. So pa baje take tamale, ker potem odplavajo v druge reke... Se pred dzunglo pa je pred nami trening za vulkan Cotopaxi. Zmenili smo se z vodicem za ceno in aranzma, problem je le, da se moramo najprej navaditi na visino in tako gremo najprej na 2 nizji gori. Jutri na eno, visoko 4.700m, ki je takoj ob mestu, v cetrtek pa se na enega 4-tisocaka. Potem na dvodnevni trek na vulkan, do visine 5.900m. Tehnicno je baje popolnoma nezahtevno, tezava je le sama visina. Greva le jaz in Mark, Uku ne more zaradi tezav s kolenom.

To so zaenkrat plani za naprej. Nekako mi je lazje pisati o tem, saj je za nazaj toliko stvari, ki bi jih rad delil, napisal, se jih ob tem ponovno spomnil in jih podozivel. No pa zacnimo, na kratko. Se opravicujem za zgosceno besedilo, nic kaj umetelno zacinjeno. Morda bodo slike povedale vec.

Po prihodu v Havano sem se dobil z Ukujem in Markom. V mestu smo ostali dve noci, tempo je bil kar hiter, ker smo hoteli ujeti ostale 4 slovenske junake, ki so bili takrat ze v Santiagu. Z nocnim vlakom (20 ur) smo jo ubrali do tja, druzbo nam je delal BBC porocevalec za Kitajsko, ki je za teden dni odsel na Kubo. Kot pravi FDVjevec sem pograbil priloznost in nacrpal nove znanja, vec o tem kdaj drugic:). Santiagu je kar hitro sledila pot v mestece Baracoa, kjer smo se srecali z ostalo kompanijo. 5,6 dni smo preziveli tam, igrali fuzbal z lokalci, tudi basket, hodili na plazo in v lokalno diskoteko nad mestom na enem hribu (Global Kuba, tako nekako). Enkrat se je tam ob napito khm. nabito polnem diskacu vrtel Magnifikov Hir aj kam hir aj go, slisati je bilo tudi usesu prijazne zvoke znanega hita Mileta Kitica, vendar Kubanci teh hitov niso ravno najbolje sprejeli... Smo se pa mi toliko bolj zabavali. Na plazo smo se vozili v 56 let starem Chevroletu, noter nas je blo 8, kar ob luknjastem makadamu ni nic kaj uporabniku prijazno stevilo. Na plazi smo si en dan narocili jastoge, ki smo jih snedli direkt ob morju, na mivki in brisacah, drug dan pa smo za namene ohranjanja stikov z domovino porabili dan za vrtenje odojka. Njam.
Baracoji je sledil povratek v Santiago, kjer se je druscina osredotocila predvsem na nocne klube, vec kosarke, relaksacijo ter Seldiar tablete. Ne nujno v tem vrstem redu in kombinaciji. Santiagu je sledil Camaguey, nato pa Havana. Vec naj povejo fotke.

LP, Tine

The 5.3.7. in dalje

2008-10-27T11:16:00.000-07:00

Hrssshk!! Hrrshhk!!
Vejice so se lomile pod tezo crnega kubanskega pujska, ki je v naglici dirjal cez obalni gozdicek. Njegovo vsakdanje prehranjevanje s koreninicami na plazi Maguana blizu Baracoe na Kubi so zmotili kriki z neprepoznavno vsebino. Bolje, da jo odsopiha, za vsak primer.

V kolikor bi pujsek zbral pogum in poblize pogledal, kaj se dogaja na plazi, bi se mu prav gotovo milo storilo ob pogledu na prizor, ki se je odpiral na plazi.

Pssk, pssk. pssk. Kot zvenket zlatnikov je usesu prijeten zvok mivke in peska, razprsenega pod urnimi nogami sedmih korenjakov, ki tecejo po plazi proti smaragdnemu morju. Eden se se posebej siroko smeji. Brez ocal vidi le obrise svojih prijateljev, obrise kokosovih palm, obrise skoljk na plazi. Vseeno pa je njegova misel jasna in prodorna in nasmeh mu rise cista in preprosta sreca. Na levo nogo rahlo sepa, saj ga nagajivo zbadajo jezeve konice, posejane po podplatu. Desno nogo mu ukrivlja bolecina v kolenu, kjer je sicer ze zmanjsana, a se vedno obcutna oteklina od pajkovega pika. Opecena koza, tam do sredine nadlahti, ga prijetno greje. V zelodcu mu poskakuje pravkar speceni pujsek, ne po nakljucju brat od tistega, ki je zbezal. S prijatelji so ga pekli kar na plazi, lepo je bilo.

Jao, nimam casa da bi napisal vec... Naj bo to zaenkrat uvod v daljso objavo, ki sledi kasneje. Jaz se imam lepo, upam, da je doma vse lepo in prav.

LP, Tine Ruz

2008-10-15T04:28:00.001-07:00

Blogs worth reading...

http://31337.edicypages.com/ [Me, Uku, Mark]

http://www.sexytimexplosion.blogspot.com/ [Prebil & Kompanija]